Vztrajnost je pomembna! Včasih se imenuje tudi trma :)

Zadnjič sem med srkanjem jutranje kave opazovala mala dva, kako se skupaj zabavata. Starejša sestrica je mlajšemu kazala, kako se na tablo nariše obraz. Nekako se ji je zataknilo pri drugem očesu, ki je bil vedno precej večji od prvega. Pa je sliko pobrisala in naredila še enkrat.

Narisala je glavo. V drugem primeru je bila glava tista, ki ji ni bila všeč. Premalo je bila okrogla. »To ni glava, a vidiš?« je dejala mlajšemu bratcu, pobrisala umetnino in začela od začetka.
Čeprav se včasih meče ob tla, se jezi ali pa cepeta z nogami, to ne pomeni, da nad kakšno stvarjo obupa tako zelo hitro. Nasprotno. Pogosto ji neopravljena naloga da zalet, motivacijo ali pa preprosto kanček energije, da se je loti ponovno. In potem še enkrat. In še drugič. In še tretjič.

Pri otroku je tako pri vseh stvareh. Ko pade, se pobere. Ko spet pade, se ponovno pobere. Ko shodi, se uči teči. In tako dalje.
Otroci nas čez različna obdobja učijo, kako velikega pomena je vztrajnost. Ali pa trma. Kakorkoli jo že imenujete. V obeh primerih privede do enakega rezultata: otroci bodo toliko časa ponavljali določen proces, da ga bodo na koncu tudi osvojili. In v nadljevanju seveda tudi nadgradili.

Zato mi je pomembno, da se v tem obdobju od njih naučim česa tudi sama. In ne obupam, ko se stvar zatakne na drugi stopnički. In prav mala nadebudneža sta kriva za to, da sem se ponovno lotila priprave jedi z zelo zahtevnimi recepti. Tistih jedi, ki so se mi v preteklosti tolikokrat ponesrečile, da se jih na neki točki nisem več lotevala.

Onadva sta kriva, da se ponovno učim tujega jezika. Tistega jezika, nad katerim sem pred leti po dveh mesecih tečajev obupala, ker to takrat ‘pač ni bilo zame’. Zato menim, da so izgovori pri odraslih pogosto odraz tega, da nismo dovolj trmasti. Da nismo dovolj vztrajni. In da se nam preprosto ne da, zato izberemo bližnjico …

Enako je pri VSEH STVAREH!
Ko sem o Imunoglukanu pisala prvič, sem napisala, da nam je pomagal. In res nam je! In ko je bil moj članek objavljen na Facebooku, so se nanj zgrnile številne kritike, češ, da sirup ne učinkuje, da so otroci kljub temu bolani itd. Našla sem vsaj deset izgovorov, zakaj naj Imunoglukan ne bi dvigoval odpornosti. Na tej točki pa ne morem kaj, da ne bi apelirala prav na vas, na vse tiste, ki menite, da sirup ne pomaga.

Zanima me sledeče: ste ga jemali dovolj dolgo? Ste ga vzeli samo takrat, ko ste že zboleli in upali, da bo sirup naredil čudež? Ste vztrajali s priporočeno merico?
In nenazadnje: ste se morda vprašali, kakšen rezultat bi šele bil, če ga ne bi jemali?

Bolje preventiva kot …
… bolezen! Takšno je moje prepričanje. Zato je sirup Imunoglukan pri nas na seznamu jutranje rutine. Ker je primeren za večmesečno uporabo brez prekinitev. Ker mu preprosto morate dati priložnost in ga jemati dlje časa. Ker je namenjen krepitvi imunskega sistema in po prvih treh odmerkih čudeža pač ne morete pričakovati. Lahko pa ste zelo veseli, če bo letošnjo zimo otrok zbolel samo enkrat namesto štirikrat, kot se je to zgodilo prejšnje leto. To pomeni, da deluje. In da je namen dosežen.

Moj nasvet naj bo zato zgolj eden: vztrajajte! Nenazadnje: kaj pa lahko izgubite? Zelo malo, glede na to, koliko lahko pridobite, se vam ne zdi?
Sicer pa vsak starš najbolje ve, kaj je dobro za njegovega otroka. In prepričana sem, da bo vsak starš naredil vse, da ga poskuša zaščititi pred boleznimi. Vi sami pa veste, na kakšen način se boste tega lotili pred letošnjo zimo, kajne?

Objava je nastala v sodelovanju s podjetjem MEDIS.

Moje navdušenje nad Imunoglukanom pa obstaja.

Napisal/a
More from Katarina

Skodelico vroče kave, prosim!

Kaj je tisto, zaradi česar vam je kava tako pri srcu? Morda...
Preberite več

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja