“A še ne govori? Naša pa že in tudi dude nima več!” Ne primerjajte svojega otroka z mojim!

Rada se dela, da že hodi v šolo.

Kaj točno je narobe z zgornjim stavkom? Precej, vsaj po mojem mnenju.

Prvič je narobe to, da ste se vtaknili v mojega otroka
Včasih otroci preprosto niso razpoloženi. Niso razpoloženi za komuniciranje, kaj šele za to, da bi pomahali, pošiljali poljubčke ali se nasmehnili vsem mimoidočim. Nič ni narobe s tem. Tudi mi nismo vsak dan najboljše volje, da bi pozdravili slehernega soseda, ki ga srečamo na parkirišču. Včasih preprost “Dan” čisto zaleže. In če ste Nikki slučajno ujeli takrat, ko ji nekaj ni bilo po volji, ne bo pozdravila, niti rekla “Papa”, niti se ne bo nasmejala. Ampak bo mrko pogledala izpod čela in še naprej objemala svojo barvno tetra plenico in grizljala dudo. Ker je zadnje čase malce nejevoljna, saj ima težave z zobmi. In ker niti slučajno nimamo pojma, kako zelo mora to srbeti.

Naši, vaši, njihovi
Vsak otrok je edinstven in vsak otrok je največje sonce svojim staršem. In ko boste naslednjič stopili v primerjavo z nekom, se raje vprašajte, zakaj to želite povedati. Ker ste ponosni na svojega otroka ali vnuka ali zato, da bi se postavljali pred drugimi. Pred menoj se namreč ne rabite postavljati. Ne zanima me, kaj vaš otrok ali vnuk že zna in še manj me zanima, če to govorite samo zato, da bi mi povedali, kaj vse bi v tem času moral osvojiti moj otrok. Bo osvojil takrat, ko bo tako čutil. In pri tem ga ne bo nihče od nas omejeval.

Saga se nadaljuje
Sosedje zelo radi primerjajo moje otroke z njihovimi. Ali pa moje otroke s svojimi vnuki. Pa me na eni točki to zares ne zanima. Ne zanima me, kdaj je spregovorila vaša vnukinja, koliko kruha poje, koliko zob ima in kdaj hodi spat. Tudi jaz vas ne obremenjujem s svojim otrokom. In ga ne primerjam z drugimi. To se mi zdi enostavno nepomembno. Tako kot je nepomembno, ali ima sosed nov avto, kdo kdaj pride iz službe in koga ves čas ni doma. Kljub temu pa sem ugotovila, da sem zadnje čase pogosteje na radarju, saj sem na porodniški in me zato sosedje redno videvajo. Kar pa še ne pomeni, da mi je do vseh možnih pogovorov.

Če še ne govori, še ne pomeni, da je ne razumemo
Nikki je svojevrstna. Po meni je (kot kaže zaenkrat) podedovala trmo in včasih si prav oddahnem, da še ne govori. Kar pa še ne pomeni, da je jaz ne razumem. Daleč od tega, saj mi vse ostalo pove na svoj način.

Vem, da obožuje pesem Happy Birthday na BABY TV-ju, saj ob njej vedno pleše. Enako je tudi s pesmicami Romane Kranjčan (5 gosenic), pa Hokey Pokey in številnimi drugimi. Zapleše tudi na pesmico Kuža pazi in oponaša prav vse gibe pri pesmi Poglejte ročice,poglejte roke, poglejte kak’ pridne peričice smo me.

Naravnost nora je na teto, ki je tudi edina, katere naziv pove na glas. “TE-TAAAAAA,” se dere na hodniku preden teta dejansko stopi v stanovanje. To ji s fotrom malo zameriva. Napisala bi, da je bila njena prva beseda MA-MA, ki jo je izgovorila natanko 14. junija 2016, a se bojim, da je bila AM-AM-AM, kar je samo še dodatno podkrepilo njeno navdušenje nad hrano.

Obožuje banane. Zato vsak dan vsaj petkrat teče pred hladilnik in vpije “NANANA!” Glasno cepeta z nogami, kadar ve, da bo dobila piškot ali čokolado in ob tem spominja na majhnega kužka.

Rada si umiva roke. In potem jih še poškropi z dezinfekcijskim sredstvom. To smo jo naučili, ko je prišel Nils. Če ji ne uspe pritisniti na gumb, pokaže na dlan in to pomeni, da ji jo moraš poškropiti.

Kahlice še ne uporablja, čeprav sediva ure in ure na teden na WC-ju. Si pa izredno rada umiva zobe, igra z vodo in previja dojenčka.

Ko vidi na televiziji kravo, glasno zamuka. Ko vidi prašička, zahrska. In ko je pokakana, takoj pokaže na svojo ritko. Takrat tudi noče sedeti, kar po njeno pomeni: “Takoj mi zamenjaj plenico!”

Ko sredi ceste začne vpiti “aaaaaaa I-U I-U,” to pomeni, da je ravnokar videla gasilski avto. Če vidi tovornjak ali avtobus, samo vpije na ves glas in kaže proti vozilu. Enako je z letalom.

Obožuje sestavljanje puzzlov in kmalu bo sestavila celo abecedo lesenih zloženk. Pokazati zna prav vse predmete. Od avtomobila, bobna, copata, kitare, do šotora, torte, ure, vlaka, zmaja in žoge. Vse.

Shodila je pri trinajstih mesecih, a ima še danes težave s stopnicami, kamor najraje gre takrat, ko ji kdo pomaga. Rada teče, še hitreje pade. A se vedno pobere.

Žlico je od vsega začetka prijela pravilno. Enako je z barvicami. Še vedno ne vem, kako ji to uspeva, a njen prijem je brezhiben.

Zelo rada pomaga v kuhinji. Stepa smetano in sneg, meša pšenični zdrob, celo maže namaz na kruh. Pa vrti strojček za testenine. Zato je tudi dobila svojega pomagalčka, da je lahko v kuhinji vedno zraven mene. Ve, da je štedilnik vroč, zato se ga boji in si ne upa dati dlani preblizu.

Naš dedek se je zelo trudil, da bi Nikki začela smučati preden bi dejansko shodila. Pa mu to ni uspelo:) Smučala je tri mesece zatem, pri šestnajstih. Športne čevlje oziroma pancarje zanjo smo dobili po naročilu, enako tudi čelado. Ko se je podala na otroško vlečnico, je bila za dve glavi manjša od vseh ostalih smučarjev. Po hribu navzdol se je vselej spuščala brez strahu in ob tem opazovala ostale otroke na smučišču.

Moj otrok je SREČEN IN ZDRAV!
Po mojem mnenju je to najbolj pomembno. In ko me boste naslednjič srečali, vam bom odgovorila, da je Nikki zelo srečen in zdrav otrok. In da zna cel kup stvari. Ne bom pa je primerjala z drugimi in ne bom je postavljala v tabele. Glavno je, da goji strast to stvari in da rada raziskuje svet okoli sebe. Ko bo odkrila nekaj, kar bo pritegnilo njeno pozornost, bo zagotovo naredila vse, da se tega nauči. In pri tem jo bom spodbujala.

Zato se ne čudite, da bom, ko me boste naslednjič vprašali: “A že govori? Naša že tri mesece, pa je mlajša od Nikki,” odgovorila z rahlim sarkazmom: “Že. Včeraj je rekla Žužemberg.”

 

Napisal/a
More from Katarina

Skodelico vroče kave, prosim!

Kaj je tisto, zaradi česar vam je kava tako pri srcu? Morda...
Preberite več

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja