Saj mi je všeč, ampak …

Naš avto

… ni moj sanjski!

Ko sem pred leti kupovala avto, mi je bilo pomembno le, da se bom sama v njem dobro počutila in –  še bolje – da bo avto kot moj modni dodatek. Da bom na cesti izžarevala tisto, kar sem bila. Samska bejba. To je bilo pred približno osmimi leti. Zaljubila sem se v Peugeota 206 CC in ga tudi kupila – kot bi nekdo kupil štruco kruha. Ni bil nov, bil pa je srebrn in brez strehe. Za piko na i sem si dala delati tudi personalizirano tablico in bila sem glavna na cesti iz Ljubljane do Portoroža vsak petek popoldne. Za mojim avtomobilom so se pogledi obračali. Sigurno. Če ne zaradi drugega, zaradi dejstva, da sem si izbrala tablico GO KETIII.

Avto sem kupila na podlagi treh karakteristik: bil je lepe barve, bil je ravno prav velik, da si vanj stlačil kovček in bil je kabrio. Ne sprašujte me o letniku, prevoženih kilometrih in mašini. Nepomembni detajli.

Pred kratkim sem dobila nov avto. 

No, družinski avto smo kupili. In kako smo ga kupili? Skoraj na podlagi treh karakteristik.

Fino je, če ima veliko prostora. Če se sedeži zlahka zlagajo ven in noter, za vsak slučaj, če bomo imeli robe res veliko.

Pa diesel mora biti. Za dolge razdalje. Lahko je avtomatik, ni pa nujno.

Ima navigacijo?

Pa prostoročno telefoniranje. In pametni volan.

Kakšna je dodatna oprema? Tempomat? Parkirni senzorji?

Nujno dobre izdelave. Ko prevažaš dva mulca je pomembno, v čem ju prevažaš.

Vsaj ena šest mašina. Morda bolje dva nula, če bomo šli kdaj v klance z vso robo.

Ima drsna vrata? Če bo sosed spet parkiral na deset centi, je pomembno, da bomo vsaj otroka ven spravili iz avta.

A ima dva isofixa za stolčke?

Je dovolj prostora zadaj, da malčka lahko sedita?

Je sprednji pas dovolj dolg, da pripnem lupinico in obenem stol porinem čisto naprej?

Bomo v prtljažnik stlačili dva vozička, dve prenosni posteljici in dva kufra? Moje pobožne želje so, da bi zraven lahko vzela še kolo, ampak vem, da za to vsekakor ne bo časa. Ampak fino je, če pustim možnosti odprte.

Kaj se je spremenilo?

Nepremišljenih nakupov ni več. Nakup avtomobila je sedaj podoben načrtovanju hiše, v kateri boš bival vsaj dvajset let. Ničesar ne smeš prepustiti naključju in misliti moraš na vse. Čisto na vse. Če boš pozabil na eno stvar, boš na koncu dodatno plačal še za vlečno kljuko, prtljažnik na strehi in najnovejšo navigacijo. Tega pa morda družinski budget v danem trenutku ne bi prenesel. Zato se je treba v nakup avtomobila spustiti vsaj eno leto pred samo uporabo, prelistati vse avto revije in prebrati karakteristike. Da ja ne bi česa izpustili.

Ampak nekaj je ostalo isto. 

Vsaj nekaj.Pa se za mojim novim avtomobilom (spet) obračajo pogledi. 🙂 Predvsem ločenih prodajalcev na Petrolu, ki me sprašujejo, kako sem zadovoljna z avtom. »Veste, tudi mi razmišljamo, da bi kupili takega. Sem se pred kratkim ločil od žene, sedaj pa z novo pričakujeva otroka in rabim prostora za tri.«

Včasih je tako lepo pojesti kaj zarečenega kruha in postati tisti Čeh, ki v nabito polnem avtomobilu prevaža celo svojo familijo in jo seli na jug. Tisti Čeh, ki sem se mu pred osmimi leti s spuščeno streho na poti iz Ljubljane v Portorož tako smejala in si ponavljala, da to nikoli ne bom jaz.

Pa sem pred kakšnim tednom spakirala pol stanovanja in se za nekaj tednov preselila na hrvaško obalo. V enoprostorcu seveda.

PS: Kupili smo Tourana. Preden sem izgubila živce in doktorirala iz primerjalne avtomobilistike, mi je na pomoč priskočil Avtogram. To ni reklama, ampak po mojem mnenju najbolj prijazna prodajna točka rabljenih avtomobilov. Omenjam zgolj zato, ker so fantje špica, ob nakupu pa otroci dobijo še plišaste medvedke. 🙂

 

Napisal/a
More from Katarina

Novoletne zaobljube in #Zdravastava

Drugi teden novoletnih zaobljub je za nami in vsi tisti, ki si...
Preberite več

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja