Razprodaje in tisoč želja

Misel dneva

Zadnjič, ko je Nikki spala pri babici, sva se z malim podala na veselo potepanje po trgovinah. Zdi se mi, da sem ena tistih, ki jih razprodaje vedno znova zanesejo. Ko se premikaš od police do police in povsod vidiš tiste rdeče procente v okvirčkih, se ti zdi, da moraš nekaj kupiti. Ker je ugodno in poceni. Ker take ponudbe zagotovo ne bo več. Pa čeprav ti tiste kopalke v resnici res ne pristajajo najbolje, številke večjih pa žal nimajo več. Potem opraviš nakup in se tolažiš, da ti bo do morja sigurno uspelo stopiti še tiste tri kilograme. Pa se to nikoli ne zgodi, kopalke ostanejo v omari do naslednje sezone, ker vmes pozabiš nanje. In greš na razprodaje, kupiš nove in zgodba se ponovi.

Potrošništvo je trendi. In moda se spreminja zato, da stvari, ki so bile in prejšnje leto, letos zagotovo niso več popularne. In kupiš nove. Ker so gladiatorke lanski sneg in ker letos MORAŠ imeti sandale s cofki, ki se ti bodo drugo leto zdeli prismuknjeni – ampak letos jih MORAŠ imeti. Vsaj dva para.

Mali je bil priden, opravila sem nekaj izredno pametnih in racionalnih nakupov (o tem me še enkrat vprašajte čez dva meseca) in tako odšla iz trgovine lažja za 70 evrov.

Toda kaj zares kupujem? Uresničujem svoje želje?

Mojih želja ni na razprodajah. Niti jih ni v trgovini. Ne da se jih kupiti z denarjem.

Želim si, da bi imela stranišče za deset minut samo zase. V resnici tam ne potrebujem desetih minut, bi si jih pa z veseljem vzela.

Želim si, da bi si v miru nalakirala nohte preden grem spat. Ne pa, da se potem obvezno še nekdo zbudi, ker je lačen in se vsaj trije nohti razmažejo.

Želim si, da bi zjutraj prelistala časopis in spila kavo. Vročo kavo.

Želim si, da bi lahko v soboto zjutraj brez slabe vesti pila šampanjec.

Želim si, da bi se zbudila brez žive budilke. Ali brez kakršnekoli budilke.

Želim si, da bi imela košček čokolade vendarle samo zase.

Želim si, da ne bi neprestano zamujala in tekmovala z uro.

Želim si, da bi v miru pogledala eno romantično komedijo v kosu.

V resnici pa si želim le, da je moja družina zdrava. In da mi nikoli ne bo treba stopiti skozi vrata pediatrične klinike v Ljubljani. V tem primeru še vedno mislim, da se bom raje odpeljala proti Avstriji.

 

 

Napisal/a
More from Katarina

Prav poseben dan

Pred kratkim nas je obiskala Prav Posebna Mama. Tista mama, katere blog...
Preberite več

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja