Ko enodnevni izlet postane projekt

Da se ti skupaj z novo vlogo življenje obrne na glavo (vsaj do neke mere), ni več skrivnost. Ni pa tudi skrivnost, da se na eno preprosto kavo v Portorož ne moreš več odpraviti tako, da se usedeš v avto, vzameš denarnico in telefo in greš. Svobodno. Na sladoled v Cacao. Pa na eno ribico na rivico.
Ne, sedaj enodnevni izleti postanejo projekt. Tak velik projekt. Ki ga začnem načrtovati že dva dni prej, za vsak slučaj.

Ideja pade nekje v četrtek. »Ti, v soboto bo pa lepo vreme. Kaj če bi šli na morje?« se glasi preprost stavek, ki seveda na prvi pogled zveni čudovito, če ne bi imel zraven še ene 21-mesečnice in 3-mesečnega dojenčka. V tem primeru stavek postane projekt, ki za seboj potegne sledeče:

Pride sobota. Od štirih naprej ne morem spati, ker me skrbi, kaj vse moram vzeti s seboj. Premetavam se po postelji.
Zaspim ob šestih.

6.30
Ob pol sedmih zazvoni budilka. Skuham si kavo in še preden naredim prvi požirek, vstane starejša. Jo posedim pred TV in previjem. Naredim čokolešnik, ker vzame najmanj časa.

7.00
Ura je sedem. Steriliziram stekleničke za najmlajšega in pripravim prekuhano vodo. V majhne posodice dam adaptirano mleko. Gledam stekleničke. Koliko obrokov potrebujem? Bodo trije dovolj? Kaj pa, če bomo na morju ves dan? Kaj pa če bo gneča na cesti in bomo čakali štiri ure.
Vzamem pet obrokov. Zraven spakiram plenice. Dva paketa osvežilnih robčkov. Tri komplete cunj za vsak slučaj. Če se pobruha. Če se zmoči. Če plenice ne zdržijo.

7.30
Vstane Matej. Pride k najstarejši in skupaj gledata risanke. Mu skuham kavo. Vmes pojesta čokolešnik. Pol ga je v sličku, ostala polovica upam, da je končala v lačnem želodčku. Pripravim vse ostalo za najmlajšega. Ena kapa, dva slinčka. In dekca. Nikoli ne veš.

7.45
Gledam nahrbtnik od Nikki. Vodo imamo. Špangice tudi. Barvice za risanje za vsak slučaj. Dva kompleta oblačil. Štiri plenice. Bo dovolj? Dodam še dve. Pa en par čevljev in eno vetrovko. Za vsak slučaj. Pa trak. Če bo burja.

8.00
Pripravljam malico za najmlajšo. Kosmiči in jagode z jogurtom. Ostalo bomo že po poti. Vmes se spomnim, da bi bilo fino, če vzamemo še poganjalčka. In sončna očala.

8.30
Počasi napetost raste, mala je že nestrpna. Ona bi šla papa. Meni ne preostane drugega, kot da se na hitro oblečem in nase dam sveže cunje. Obisk kopalnice za natanko minuto in pol. Puder, senčilo, maskara. Za vse ostalo zmanjka časa. Pobašem ostale pripomočke v torbico v upanju, da se bom naličila med potjo.

8.45
Matej in Nikki že čakata pred vhodom. »A še nismo?« Pogledam Nilsovo torbo in nahrbtnik od najstarejše. »Mislim, da smo.« Onadva sta pripravljena. Nikki ima v naročju že žogo, oči pravi, da je ready. Gremo? Oblečem Nilsa. Upam, da smo. Še vedno premlevam v glavi, kaj hudiča sem pozabila.

8.50
Čakamo lift. Mali se napenja. Greva nazaj. Ga preoblečem. Nikki in Matej gresta v Mercator po zajtrk za na pot. Midva z Matejem nisva uspela jesti. Vmes pograbim še košaro za voziček, ki bi jo skoraj pozabili, ker je bil Nils medtem že v lupinici.

9.10
Odrinemo proti morju. Nekje na Brezovici me spreleti čuden občutek. Nekaj smo pozabili. Le kaj? Hrana je, plenice so. Vse bo okej! Beden občutek, brez potrebe.

10.20
Prispeli smo v Portorož. Pozabila sem svoja sončna očala in jakno!

Napisal/a
More from Katarina

Spodbujanje otroške kreativnosti z zavijanjem v vato?!

Pred enim mesecem mi je pediatrinja na sistematskem pregledu dejala, da se...
Preberite več

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja